Bikovski trgi ne umirajo od starosti

V dneh, ko nestrpno pričakujemo rezultate zgodovinsko tesnih ameriških predsedniških volitev, bo na koncu, ob dramatičnem spektaklu holivudskih razsežnosti, milijardah dolarjev in radioaktivni toksičnosti na družbenih omrežjih, o zmagovalcu odločal met kovanca. Ameriške volitve so še eden od tistih trenutkov, ko lahko spremljamo, kako se pred našimi očmi odvija eden osrednjih paradoksov modernega sveta. Ali ni nenavadno, kako smo ljudje v času, ko nam je na voljo celotna zakladnica znanja, vse bolj zmedeni, zmanipulirani in nezmožni kritično ovrednotiti osnovne informacije o svetu, ki nas obkroža?

Ne razumejo

Na finančnih trgih imamo na eni strani zelo vplivne profesionalne vlagatelje z vsemi orodji in informacijami, ki so 24 ur na dan in 7 dni v tednu priključeni na trge, na drugi pa množico običajnih vlagateljev, ki živijo svoja življenja in se po najboljših močeh trudijo, da bi spravili v red družinske finance. Kot se premožne kapitalske elite s položaja moči ne znajo vživeti v psiho malih vlagateljev, ki so večno nezadovoljni z rastjo življenjskih stroškov in dragimi nepremičninami ter ne znajo niti imenovati predsednika ameriške centralne banke, tako se politične elite ne znajo vživeti v psiho povprečnega ameriškega volivca, ki sicer ve, kdo je predsednik, zelo slabo pa pozna njegove pristojnosti, osnove delovanja političnega sistema in načelo delitve oblasti.

Jih ne zanima

Če se sprehodite po nakupovalnih centrih v predmestjih velikih ameriških mest, polovica ljudi, ki vam pride nasproti, ne hodi na volitve. Drugi polovici preprosto ni mar za politični teater, zato jih predvolilni škandali in ekscesi ne dosežejo, o tem, za katerega kandidata bodo glasovali, se običajno odločajo šele tik pred prihodom na volišča. Na koncu bo pri tej podskupini slabo informiranih volivcev, ki bodo dejansko odločili volitve, pretehtala kombinacija osebnih simpatij oziroma antipatij do kandidatov ter njihov odnos do najbolj žgočih tem, ki so kamen spotike: splav, migracije in gospodarske razmere.

Popačena podoba realnosti

Po tradicionalni Gallupovi anketi v teh dneh 52 odstotkov Američanov pravi, da jim gre slabše kot pred štirimi leti, 39 odstotkov jih navaja, da jim gre bolje, 9 odstotkov pa, da so približno na istem. Za Američane so glavni trn v peti »slabe« gospodarske razmere, ki so še vedno pod vtisom rekordnih pokoronskih rasti cen življenjskih potrebščin. Ironija usode je, da vsi ti kompleksni družbeno-ekonomski pojavi in popačeno dojemanje realnosti potekajo v času, ko se na ameriških finančnih trgih objektivno cedita med in mleko. Če namreč kot nevtralni opazovalci upoštevamo pet najpomembnejših finančnih in gospodarskih kazalnikov, kot so delniški trgi, gospodarska rast, realni razpoložljivi dohodek na prebivalca, brezposelnost in inflacija, se brez pretiravanja lahko vprašamo, kdaj je šlo Američanom nazadnje tako dobro.